»Tukaj je mati, tukaj!« pravi Jurec resnobno prikimaje. V tem hipu pa je bil zapazil mrtvaški oder in ‒ o groza in strah! ‒ svojo staro, malo spoštovano in vendar goreče ljubljeno mater gori z bledim, mrtvim licem. Vendar ni se zgrnil na tla, tudi vpiti in tožiti ni začel; srepo, nepremaknjeno je gledal na mrtvo truplo nekaj časa, potem pa vrgel kolec, ki se je vanj opiral, po hiši, stopil k param, poljubil mater v velo lice in zjokal se, da so ž njim jokale vse matere v hiši.