Jaz pa še zmerom nekaj vem, jaz,« pravi Golobek malo hud, »le dobro me pomnite, stričev! Če me ravno za neumnega štejete, pa sem jaz vendar te dni tako izmislil in izvil to reč od Domna in tele Mete ‒ Bog ji daj nebeško sonce ‒ da več vem ko vi vsi.« Po teh besedah, ki jih je počasno in glasno govoril in jim primerno pritrkaval z glavo in pipo, gledal je moško po druščini.