Imeli so poslednji tudi znanega berača pri sebi, ki je brez nehanja zobe kazal iz poraščene brade in ubral včasi v dve žimnati struni svojih citer. V zadnjem, temnem kotu pak je ležala stara Domnova mati na visokem mrtvaškem odru, suhe, koščene, z molkom opletene roke na prsih, ustnice sklenjene, trhlo lice bledo, telo brez duše. Molitve so bile že minile.