Že tako je videla le na pol in samo podnevi, solze so ji zdaj še tisti vzele, kolikor ga ji je pustila še natura. Bila je sama na polju, vsako četrt ure je storila pet stopinj in ostala je in plakala zopet četrt ure. Sonce je bilo zašlo, pomrak je nastal, mraz je toliko bolj zopet pritisnil, kolikor je bil podnevi odjenjal.