»Poskusi! Pri Bogu je milost potlej,« odgovori deseti brat s pomenljivim smehom ter sam med seboj godrnjaje koracá dalje čez polje. Bodisi da je Piškáv, površno izobražen, z drugimi ljudmi vred veroval, da ima ta Spak res nekaj čudesnega in vražjega na sebi, ali pa da se je v tem hipu vkljub svoji srčnosti in neustrašljivosti res bal tega človeka, ki je bil vsaj njemu nasproti že od vselej potuhnjen in nekako prezirljiv: nekaj ga je pretreslo, kesal se je, da ga ni na pustil in šel svojo pot.