Ne onečasti mene in in ‒ sebe! Daj še drugo iz rok, kar imaš v rokah, da ne bo pričalo o nekdanjosti ‒« »Priče so zmerom dobre, nekaj moram imeti od matere za spomin, od nesrečne matere,« ugovori zamolklo. »Pusti to življenje,« pravi dalje stari, »pojdi v druge kraje, jaz te bom preskrbel, samo da sin ne izvé, da ‒« Dalje ni mogel govoriti.