Bil je v tem trenutju svojega imena popolnoma vreden, kaj ti res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega, vražjega brati. Stopil je pred starega sicer čudno v dve gube zvit, ali nikakor ne z isto spoštljivostjo in boječo pohlevnostjo, s katero se nižji človek bliža višjemu; temveč v svetlem njegovem očesu je sijala neka divja in okrog ust se je videl zaničevalen smehljaj. »Kaj hočeš zopet?« vpraša stari in vstane s stola.