Nekdaj je bil pozabivši to knjigo v cerkvi pustil in kruljavi, ki se je bil svoje dni pri kanonirjih v Nemškem Gradcu brati izučil in je te bukve pobral in gospodu nazaj nesel, raztrosil je bil med ljudi, da niso pisane ni po nemško ni tako kakor kakšne navadne poštene molitevske. Iz tega so povzeli umni možjé v Obrščakovi krčmi, da je knjiga najbrž »kolo« ali tisto pisanje, ki se uči, kako se hudič ‒ Bog ga nas varuj! ‒ kliče v ris. O eni lastnosti pa se niso mogli možakarji zediniti.