Dasi je bil že lep čas v tem kraju, ni imel nobenega znanja, nobenega prijatelja. Vsak dan, poleti in pozimi, hodil je dve uri po stezi ob svojem gozdu, ki se je čez velik klanec na vzhodni strani raztezal. Če je kdo na teh sprehodih srečal in pozdravil starega in zamišljenega moža suhega obraza, majhne postave, črnikastega lica, v dolgi, že oguljeni rjavi suknji, snel je dolgo svojo pipo, iz katere je ven in ven kadil iz ust ter je malo nakimal, govoril pa nikdar nič.