Ko bi tudi za vragov denar pil, kaj zato; vino je božji dar iz Obrščakovega soda.« Toda Matevžkovega soseda, kateremu je pijača napita sta la, stresnilo je nekaj čudno po vseh udih, ko je nesel kupo na usta, kajti verjel je na žive in mrtve, da je to vino res s podzemskim škratovim denarjem plačano. Ker je mislil, da bi utegnilo v želodcu ostati ali kake gliste v njem zaroditi, zlil je po obradku in naprsniku pol kupe in le drugo četrt je izpil.