Ta poslednji ogovor in konec moževe modrije je veljal starcu čisto samosvoje, nenavadne postave in podobe, ki je bil v hišo stopil in se mizi približal. Ali preden je Krjavelj prijel za kupo, da bi radodarnemu sosedu odpil, prigodi se nekaj, kar je storilo, da je moral oči drugam obrniti, dasi je bil že suhoten po grlu skozi in skozi dol. Kakor je torej bil kaplje, moral je pogledati desetega brata, svojega prijatelja, ki je ravno v tem trenutku spel se izza mize, za pedenj više zrastel, kakor je bil sicer velik, strahovito oči okrog sebe metal in naposled zarohnel nad starejšim izmed spodnjih dveh pivcev: »Ti, izpod, nisi vreden, da za mizo sediš.