To je bilo zadnje leto, v prvi klopi sem sedel ‒ imeli smo zgubanega profesorja, ki je vedno palico nosil pod pazduho na ulicah poleti in pozimi; ta je imel latinsko. Jaz sem bil popred zmerom priden in to mi je potlej, ko sem samo pil, tako prav prišlo, da sem ravno tako shajal ko drugi, ki so zvečer do desetih v čepeli. »Quid tu censes?« je prišla vrsta náme in Dolef se je vzdignil iz prve klopi, malo bled in krvavih oči, pa vendar še čvrst, in se je tako odrezal, da so vsi strmeli.