DVAJSETO POGLAVJE Mogočni, grmeči, lej, zvezane imam jaz roké ti pa grmiš po širokem nebu in skorajne vidiš pod sabo zemljé. Fr. Gospod Mežón, o katerem so mi stari očanci pravili, da je bil trd in oster mož, kateri ni drugega poznal in veroval kakor suho postavo, pokazal je v tem hipu, da vendar ni tako brez srca, da se mu ne bi nihče smilil, in tako je menda ovrženo natolcevanje omenjenih iz tedanjega časa. Ko je namreč videl solzo v Kvasovem očesu, padla je polovica tistih »indicijev« in mislil si je: človek, ki je drugemu hvaležen in se težko od njega loči tačas, ko ga od sebe pahne, tak človek ne postane lahko pobojnik.