Le z nevoljo in da bi matere ne žalil, molil sem zvečer ž njo vred »za časno in večno srečo očetovo«. Kolikor je bila moja mati starejša, toliko bolj poredkoma jo je obiskovala bolezen. Zadnje leto sem jo šele po tem spoznal, kadar jo je razumnost zapustila, da je postala zgovornejša in mi pravila o mojem očetu, katerega sicer ni v misel jemala.