Brez mene ni bila nikjer, ni delala ničesar. Le enkrat se spominjam, ko je bila zopet temna senca prevzela ji um in pamet in sem jaz deček štirih let jokaje gledal čudni njen obraz ter poslušal nenavadne, nekaj divje besede svoje matere in si v smrtnem strahu nisem tega mogel razložiti: tačas se spominjam, da me je pahnila od sebe in dejala: »Proč, ti si njegov!« Pa koj v tistem hipu se ji je um povrnil, stisnila me je k sebi in dejala: »Ni res, moj, moj!«