Iz modrih oči je sijala neka mila, neskrbna in malomarna melanholija, katera je bledo lice še veliko lepše delala in skoro morala vsakega nekako čudno ganiti. Njena rdeča usta so se le malokdaj nasmehnila. Pa ne morda zavoljo tega, da bi bila kaka skrivnost morila deklici mlado srce, to ne; sama ni vedela, zakaj se ji včasi smejati ne ljubi, ko se drugi smejó; sama ni vedela, zakaj ni vesela, dasiravno si je morala izpovedati, da ji ne manjka ničesar.