Rodovine sem dobre, poštenega očeta,« govoril je stric Dolef sam med seboj nadalje. »Pa tudi nisem bil nikoli tako neumen ko drugi ljudje ter nisem vtikal vratu babjemu vragu ‒« Rekši, se ob ježo spotakne in pade. Ker je svet na onem mestu skoraj še bolj visel ko kje drugje, bilo je nevarno za strica, da se ne bi strkljali v dolino.