Bil je že komaj streljaj daleč na samotni stezi, ki je držala prek Skal. Ali kakor se je videlo, se ni možu posebno mudilo domov, ker na svojem potu je večkrat zašepétal malo v stran, zdaj pa zdaj na jarek padel in se naprvo na vse štiri, potem na dve zopet pokonci skobacal in vedno govoril. Naposled se je ustopil na grič in začel v dolino peti: »Je huda ko sam hudír ta žena moja, stara para, ne dá pazder mirú nikír me vara ven in ven in.