Kakor ni nič potrkal, tako tudi širokega klobuka ni snel z glave, ampak debelo je gledal zdaj enega, zdaj drugega in, ne vedé, koga bi ogovoril, vedno še vrata pritiskal, dasiravno so bila že zaprta. »No, Krjavelj, kaj bi pa ti rad?« vpraša ga gospod. »Bog daj, da bi vam dobro teknilo, če ste jedli vsem!« pravi Krjavelj. »Je že dobro!