Precej daleč zdolaj sta na potu stala in. je videl iz Maničinega obnašanja, da nekaj prosi, česar mladenič neče obljubiti. Dasi je slišal le nekatere besede Marijanovega govora, razvi del je naglo, kaj govorita, in obraz se mu je nekako čudno spremenil. Strmel je tjakaj dol in vidé, da je hitro obrnil se od in sam koračil proti gradu, pozabil je, da ni sam, in dejal je pol na glas: »O nespamet!