Videl je namreč onega malo rejenega moža z naočniki na nosu, sivimi lasmi in dolgo rjavo suknjo, ki se mu po domače fajmošter pravi in ki sedi tik gospodarja na drugem koncu. Pri neki enaki priložnosti je namreč Zmuzne, misleč, da se bo s tem gospodinji prikupil in ga bo kaj večkrat povabilo na tolst obed doletelo, vedno in vedno jedi hvalil, ki so na mizo romale. Ali fajmošter so tako siten in hudomušen gospod, da so potem Zmuznetu medpotoma domov očitali, da je nespodobno jedila hvaliti, če nas nihče ne vpraša.