Šibovec, ki ga je bil menda kje v meji za kratek čas odrezal, pade mu iz rok, glavo z dlanjo podpre na kolena in zjoka se na glas. Ko bi ga tu videl tako sedečega, kako je solza za solzo kapala z mladega, sicer zmerom veselega in jasnega lica, spoznal bi bil mladeniča še od druge strani. »Njega tedaj ljubi, ne mene!« tako je vzdihnil in še bolj so ga solze zalile.