Tam pod orehom je bil njegov najljubši sedež, tam se je v lepih pomladanskih dnevih učil, tam je dostikrat ž njo v pogovoru sedeval, tam je nekatero uro ‒ mislil, veliko mislil. Po senožeti je že trava odganjati in zeleneti; trobentice in zvončki v obleki nedolžnosti so tu in tam pripičili iz mehkih tal; tam v zabrežju, v osoji*, ležal je še zadnji sneg pol komolca na debelo. »Vé lepe prilike upa polne, vesele in neskrbno srečne mladosti,« mislil je, »v vsi stvarnikovi krasoti ste razcvele in ene noči vas lahko oveneli, vam lepoto in življenje obenem pogoltne.