Poprijel se je bil Lovreta precej od kraja in vseskozi kazal gorkejše prijateljstvo do njega, kakor ga je mogel povračevati. Da je torej tega človeka spodrinil, da je on kriv vseh bolečin in nesreče, katero bode ubogi mladenič občutil, kadar izvé, da se njegovo tiho upanje ne bo spolnilo, ker je drug na njegovo mesto stopil: vse to se je Lovretu zdelo kakor greh. Sicer je v takem preudarjanju veliko razlogov in veliko reči našel, s katerimi se je sam pred svojo vestjo zagovarjal; ali popolnoma srečen in miren ni mogel biti.