Smilil se mu je ta prijatelj, očital si je veliko, ali pomagati si ni mogel. Po vsem soditi, bilo je očitno, da Maničin oče dobro vé za Marijanovo nagnjenje do svoje hčere in da ga je volja dovoliti kdaj zakonsko zvezo z dedičem premožnega soseda, morda tolikanj rajši, ker si je mož želel, da pride lepa lastnija Polesek, nekdaj s Slemenicami zedinjena, zopet v prvo rodovino nazaj, čeravno samo po ženskem rodu. Še več; je skoro za gotovo vedela, da sta oče njen in mladi Poleščan že govorila o tej reči.