Krompirja sem imel poldevet naramnih koš, korenje mi je bilo dobro obrodilo, vsaka luknja ga je bila polna. Kaj menite, ‒ kadar so vrata zaškripala, vselej sem mislil: zdajle pa moja rajnica gre.« Komaj je Krjavelj izgovoril in debelo solzo otrnil, ko res vrata zaškripljejo, ali namesto rajnice je prišel v hišo le.