»O, bil, bil,« odgovori Krjavelj, »sveti Kozmek mi jo je bil dal, Bog mu daj dobro, Vsi sveti so mi jo pa vzeli, mojo, Bog jim te grehe odpusti, jaz jim jih ne bom nikoli pozabil, kaj menite!« In nakremži se Krjavelj in se namrda, nabere lice v čudovite, razvleče usta na široko, stisne oči in si jih začne brisati s pestjo ter zatuli čudovit jok, da so se nekateri smejali, nekaterim pa se je začel smiliti. »Nič ne jokaj, brate!« tolaži ga deseti brat, »tvoja ni bila latvice kislega mleka vredna.