In povedi nam kdo bolj vesel konec dolgih pričakovanj, bojaznosti in nepriležnosti. Komaj so bili v cerkvi v spomin, da je odrešenik iz groba vstal, alelujo odpeli, pela se je v Obrhku druga aleluja v znamenje, da se mladi Dražar ženi in svatovščino obhaja. Dražarjeva hiša, ki je to veselje doživela, res ni bila vredna enake časti, kakor je svatovanje, zakaj po vsej pravici jo je deseti brat primerjal stari, suhi in grbavi babi, ki se samo še ob drenovi palici pokonci drži in vendar noče umreti, ampak zavidljivo gleda na mlajše svojega spola, ki imajo glajše lice in še vse zobe v čeljustih.