Pripoveduje mi um, da je vsaka misel nanjo nespametna, da njen oče ne bo nikdar dovolil, da bode nevoljen in jezen iztiral človeka iz svojega domovja, ki ni nič s seboj prinesel razen deset prstov na rokah in staro suknjo na sebi, ki je kakor služeč v njegovi hiši ‒ in si upa vendar oči povzdigniti do nje, do njegove hčere. Kje je tista moja glava, tista moja trdna volja, katero sem mislil, da imam? Nikjer je ni, nikdar je nisem imel.