Mislil sem, da deklica razumno misli, da se njeni zdravi pameti morda ne potrebna in neumna zdi vsakršna sentimentalnost in vnanje skazovanje, da je torej v tem podobna preprosti slovenski materi, ki goreče ljubi svojega odraslega otroka, pa ga ne poljubuje, ne objemlje, ampak rajša pod tršo skorjo zakrije blaženo ljubezen. Druge krati pa, ko sem s svetom in sam s seboj nezadovoljen kje v kraju sedel in me je zalotila in sva kak pogovor pričela, sprevidel sem, da sem tu napačno obsodil; sprevidel sem, da ima deklica zraven svoje vse razumnosti celo nekaj romantičnega mišljenja. Lahko povzameš, kake sklepe sem iz tega delal gledé omenjene reči.