V obližju, komaj nekaj streljajev od mojega zdanjega stanovanja, stoji stara, pol razpadla luknja, ki se gradič imenuje in je lastnija enega najnenavadnejših ljudi, nekega starega, bogatega hipohondra, ki ne trpi žive duše blizu sebe. Njegov sin je vsakdanji gost pri nas, potemtakem tudi eden mojih novih znancev. Človek je iste starosti ko jaz, kaže se mi bolj prijaznega, ko mi je ljubo, veliko mi ima pripovedovati, zdaj me zvabi in spravi tja, zdaj sem, ali pri vsem tem ga nisem nič kaj vesel.