Imam namreč starega študenta, čudovitega človeka, brata svojega gospodarja, za učenika in učenca. Ah, ko bi ga ti videl, tega postarnega, sesušenega, raztrganega in zamazanega moža, ko bi ga slišal, kako govori vedno o pijači, ne nedolžni vodi, temveč o sladkem vincu in žganju, kako včasi celo mene pridobiva, da bi šel ž njim, kako pri tem vé navajati primerne in neprimerne latinske izreke iz starih knjig ‒ ti bi mislil, da imaš starega, slovečega capéta Diogena pred seboj, ki mu drugega ne manjka ko poveznjene kadi, da bi vanjo zlezel, in pa malo več ciniške filozofije.