Ko je prišel omenjenega popoldne do pošte, ni bilo nobene žive duše nikjer videti razen velikega psa, ki je pred vežó na soncu ležal in, zagledavši tujca, počasi vstal, trikrat debelo zalajal in se mrmraje zopet ulegel. Tudi v veži ni bilo nikogar, dasi je bilo več vrat odprtih. Ni se znal kam obrniti.