Gosposko selišče Zabrezje stoji na samoti. Proti jugu je nekaj planjave, zabreško polje, po katerem se vije v čudnih kačjih ovinkih proga, okrajna cesta, ki drži mimo Zabrezja na eno stran proti veliki cesti, na drugo v sosednjo vas, uro hodá. Tam konec polja na strani stoji na ravnini gozdič belih redkih brez, ki kakor stare device otožno povešajo svoje šibke veje, kakor bi se skrivaj jokale, da so ostale zapuščene samice sredi polja.