Dasi je sonce bilo prav vroče, sedela je ženska vendar že dolgo na mestu in vedno govorila sama s seboj zdaj tiho, zdaj kričé. Polovica tega samogovora so bile kletve. Ko je zagledala od daleč, stresla je svojo grivo, kvarte v roke vzela, široko noge od sebe pomolila ter začela kvarte prebiraje peti z visokim, precej lepim glasom: Garváj durdáj dideldáj!