Tako je mislil. Videl je lepo gladko površino, na dno ni videl. Čeravno občutljiv za vse, kar povzdiguje in človeka v resnici in edino srečnega dela, bil je vendar še premlad, premalo sam in večidel v prelahki druščini, da bi bil globlje pogledal v rove, po katerih se pretakajo vladajoče reke človeškega dejanja in nehanja.