Ponoči pa potem ga je obšel nekov trden sklep, katerega je izvršil takoj drugi dan, ko je zopet na pošto prišel. Spazil je namreč, ko je bila sama. Prijel jo je za roko, da mu uiti ni mogla, in ji rekel s šaljivim glasom, ki je bil pa nekoliko neroden, ker se je tresel in je prihajal z zardelega obraza: »Gospodična, meni se zdi, da bi bilo vendar dobro, da se vi s vred možite.