Tam je bila slučajno. Baron je, pismo v rokah držeč, niti zagledal ni bil, temveč, na sredi izbe stoječ, z zavzdignjeno roko klical: »Poslušajte, klasično!« In zdajci je začel čitati visokoleteče, hladnim in nezanimanim ljudem ‒ kako bi rekli ‒ malo »pametno« mesto ter se je na koncu branja naglas smejal ter vprašal: »Ali ni lepa pisma dobival ta kisloobrazni profesor?«