Dobro ste mi storili, kar sem vas prosil,« reče Vesel, ko ga zopet pred seboj vidi, podpre obvezano glavo in pripoveduje, kako je dobil odpust za celega pol leta, več nego je treba, da se ozdravi, da bode torej mogel ostati do predpusta in tedaj navzočen biti pri Leonovem svatovanju, če ga le ta ne bode zaradi smrti stare tete na kasneje preložil. »Tudi brez smrti moje tete ne bi bilo mogoče,« reče hladno, ker bralec bode uganil, kaj mu je na misel prišlo, namreč ono, kar mu je bila zaupala. »Vi včasi o tej zadevi niste tako hladno mislili,« ugovarja profesor s smehom.