»Zdaj bom pa že laže vasoval,« reče mož zadovoljen, sede na nizki ob steni, nastavi bučo in se nagrgra žgane pijače. Ko odstavi, hvaleč prikima z glavó, pa, bučo s silnimi svojimi prsti objemajoč, zacmaka. Ko je dve uri kasneje luna vzhajala in posvetila v izbo, bila je oljnata svetilnica dogorela, samo mesečina je razsvetljala izbo: skozi eno okno upirajoč na bledo upalo lice mrtve stare Šepčeve matere, skozi drugo pa osemdesetletnega deda Grahovčevega, ki je na svojem stolcu bil zadremal, vedno z glavo cincal in hrbet krivil, pa ga zopet vzpostavljal.