je navsezgodaj koračil po stezi proti Zabrezju. Šel je gospe komtese prosit, prosit, da bi ga še nekaj časa za dolg čakala; po potu pak je premišljal svoje življenje, rotil se je, da ne bode več pijančeval, da bode pridno delal, da si bode vsako misel na drugo ženitev iz glave izbil, da ne bo s svojo izvoljeno več govoril, da bode z materjo in hčerjo lepo ravnal. O nameni, koliko je vas med nami storjenih, koliko pozabljenih!