Tako je tudi spravila družino iz izbe, prevzela precej vso skrb za bolnika sama, močila ga je, preobvezovala, nepremakljivo pri njem bila, skoro očesa ne od njega odmaknila. Proti poldne ranjenec oči odpre, začuden jo gleda, nasmehne se ji tako prijazno, da ji v celo dušo seže, pa se trudi tudi spregovoriti. »Tiho, tiho, zdravnik je ukazal mir,« šepeče ona z glasom, ki mu je izdajal vso njeno dosedanjo ljubezen.