Sede k mizi, primakne si veliko skledo in žlico, potem pak stori počasen in velik križ božji. Če jed ni bila prej mrzla, morala je ohladiti se med dolgo dolgo molitvijo, katero je molila s polglasnim šepetanjem in začasnimi globokimi vzdihljaji, sosebno pri glavnih ali začetnih besedah. Kosilo ‒ ki ni bilo izvrstno ne posebno okusno niti samo po sebi niti po svoji pripravi ‒ bilo je kmalu končano in za njim je prišla zopet dolga molitev s sklenjenimi rokami in zbranim duhom.