ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE Z A P E L J I V K A Ljubo je jesensko sonce sijalo na žago. Vode je bilo dovolj, dan lep, ali žaga je stala in je sedel na žagišču ter je bil tako pobit in potrt in nesrečen, da bi bil tako strašno zatulil, kakor stari sivi v gori, kadar sluti, da ga zalázuje bridka smrt. In kako ne bi bil nesrečen!