Prišel je bil njegov voz z župnikom in mladi mož je, živo deklici roko stisnivši, domislil se ‒ bolne tete ter odšel, to se ve, da ne pozabivši pred izhodom iz vrta še enkrat nazaj pogledati.
ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE Z A P E L J I V K A Ljubo je jesensko sonce sijalo na žago. Vode je bilo dovolj, dan lep, ali žaga je stala in je sedel na žagišču ter je bil tako pobit in potrt in nesrečen, da bi bil tako strašno zatulil, kakor stari sivi v gori, kadar sluti, da ga zalázuje bridka smrt.