Morda je bilo prav, da je baš v tem hipu prišel hlapec klicat. Prišel je bil njegov voz z župnikom in mladi mož je, živo deklici roko stisnivši, domislil se ‒ bolne tete ter odšel, to se ve, da ne pozabivši pred izhodom iz vrta še enkrat nazaj pogledati.
ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE Z A P E L J I V K A Ljubo je jesensko sonce sijalo na žago.