In pripovedovala mu je potem naravnost povest svoje prve ljubezni in da ga je včeraj čez več let zopet videla, ko prej niti ni znala, kje je, da pa je njegov spomin vedno čist s seboj nosila, dokler se včeraj ni skalil popolnoma, ko ga je srečala v tej hiši, kjer ni mogla prebiti ž njim v družbi, a ko je odhajal, ni mogla drugače, nego da ga je počakala, da bi bila morda zvedela vzroke njegovega vedenja. Zvedela jih ni; vendar so jasni, on je ves drug človek postal; oni, ki ga je ona ljubila, je zanjo umrl in ga sploh ni več. Strmeč je slišal to razkritje.