Nazadnje bi me še ona spazila, kako je pravzaprav z mojim sovraštvom do nje in ‒ prekleto ‒ to bi bilo vendar preveliko in neprenosno ponižanje zame.«
DVAINDVAJSETO POGLAVJE T A T I C A Ko je bil profesor proti severovzhodu odšel, pak na drugo stran, vstala je tam nad stezo izza češminovega grmovja pod hruško na vrhu jarka dolga postava Rožmarinke. Zadela je na svoj košek s polomljenim locanjem in, na palico opiraje se, nevoljno mrmrala med zobe ter zlezla z višine na stezo dol.