Ona je stala od okna obrnjena po sobi proti njemu, od svita proč, držala se je krčevito za stol in prejšnja bledota na njenem licu se je bila umaknila nenaravni rdečici. Morda se je bila vendar nekoliko spremenila, morda ni stari vtis brž prodrl, morda je bilo študiranemu mlademu možu že majhno oslepelo prej bistro oko, morda ga je vstop iz svetlejše veže v manj svetlo sobo tudi prevzel: profesor ni spoznal takoj. Zahvalil se je za stol, potem sedel in razložil, da je čul o njegovi navzočnosti in da se lahko ž njim vozi domov, kar mu je pogodu.