V delo zamišljena je pa vendar vedno pazljivo poslušala, kaj gospod Vesel in mati govorita. Če jo je kaj vprašal, pogledala ga je, odgovorila, pa naglo zopet oči povesila. Kadar je zvečer v sobo prišel, bila je vesela, dasiravno se to veselje ni drugače kazalo kakor morda v neki hitrosti, s katero je vasovalcu stol pripravila.